Dišavnica Žajbelj

Žajbelj (Salvia officinalis) je tipični predstavnik Sredozemlja, od koder so ga zanesli po vsem svetu. Gre za trajni grmiček, ki zraste od 60 do 70 cm visoko. Ima močne korenine iz katerih poganjajo stebla, ki so v spodnjem delu olesenela. Hrapavi sivozeleni listi so pecljati, podolgovati ali jajčasto zaobljeni, na spodnji strani pa močno izstopa mreža listnih žil. Cvetovi so vijoličasto modri, podobni žrelu. Zbrani so na koncu stebel in tvorijo klasasta socvetja. Žajblju so všeč sončna rastišča in dobro odcedna tla bogata s kalcijem. Razmnožujemo ga s semenom, potaknjenci ali delitvijo korenin.

Liste žajblja nabiramo sveže po potrebi, za sušenje pa tik pred cvetenjem. Aromatične liste uporabljamo za mesne jedi, s čebulo jih zmešamo v nadev za perutnino, kuhamo jih s svinjskim in račjim mesom ter s klobasami. Mlade liste lahko jemo s smetano, sladkorjem in pomarančami. Čaj in žajbljevo vino krepita živce in krvni obtok, čaj tudi zmanjšuje znojenje, blaži kašelj in prehlade.

Latinsko ime Salvia izhaja iz besede salvus, ki pomeni "zdrav". Vse to dokazuje, kako zelo je bil žajbelj cenjen pri Rimljanih, ki so imeli celo posvečen obred nabiranja te zeli. Pred nabiranjem so se morali obleči v bele tunike, ter žrtvovati bogovom kruh in vino. Prav tako je bilo predpisano, da se sezujejo in da pri delu ne uporabljajo kovinskega orodja.